Bruno Korelič je bil v vseh pogledih velik človek – s svojo osebnostjo in delom je pomembno zaznamoval razvoj pristanišča, za kar mu bodo izjemno hvaležne še številne bodoče generacije. Njegovo ime je z Luko Koper povezano že skoraj pol stoletja in tako bo zagotovo še dolgo.
Bruno Korelič je bil Istran. Tako kot mnogi med nami, imam tudi sama istrske korenine. Tisti, ki Istro poznamo, vemo, da je ta zemlja v vsej svoji neponovljivosti predvsem preprosta in skromna, a obenem klenega značaja in zna kljubovati najhujši burji in suši.
Istrske korenine so zagotovo zaznamovale tudi menedžerski značaj gospoda Koreliča. Nekdanji sodelavci povedo, da je bil preprost in skromen, a do sebe izjemno zahteven in s šestim čutom za prave poslovne poteze. Dovolite mi, da spomin nanj povzamem prav z mislimi njegovih najtesnejših sodelavcev, ki so skupaj z njim hodili po profesionalni poti.
Veliko ljudi je na tej poti raslo z njim. Znal je prepoznati potencial v posameznikih in jim ponuditi priložnost, kljub njihovi mladosti. Predvsem pa je verjel, da mora dober kader poznati vse ravni delovanja pristanišča in se preizkusiti na različnih področjih dela.
Znal je poslušati, vzel si je čas za to. Ko je bilo treba, pa se je znal hitro odločiti.
Bil je zahteven mentor, a vedno pravičen. Pravijo, da je premogel tiho karizmo, ki je izhajala iz spoštovanja. Tega pa ni mogoče zgraditi čez noč, ampak je vedno posledica dejanj in vedenja.
Rad je pomagal v svojem okolju. Odzval se je na številne prošnje za pomoč s kulturnega, športnega in humanitarnega področja. Danes lahko mnogi dosegajo uspehe prav zaradi njegove začetne podpore – če omenim samo nekatere: Pihalni orkester Koper, koprske balinarje ter številna športna in kulturna društva, ki so v sodobnih kapacitetah dobila svoje domovanje. A tega nikoli ni želel obešati na veliki zvon, ker je bila taka njegova skromna drža.
Najbližji sodelavci vedo povedati, da je Bruna Koreliča zaznamovala širina razmišljanja, kot bi bil državljan sveta. Kot bi odraščal in se brusil v mednarodnem poslovnem okolju, je doma in v tujini suvereno zagovarjal svoje odločitve. Le kje je dobil to širino? Rastel je namreč v preprostem okolju. Zato je moral najprej prerasti to okolje, nato samega sebe in uvideti širino sveta, kar ni samo po sebi umevno. On je to zmogel.
Številni so si edini tudi glede tega, da je bil vizionar. Marsikdaj je moralo preteči nekaj časa, da so ga razumeli, saj je bil korak pred drugimi. Kljub začetnemu dvomu so se njegove odločitve vedno izkazale za najboljše. Zavedal se je, kaj pomeni trajnostno vodenje in ravnanje še mnogo prej, kot je ta beseda postala tako modna.
Bruno Korelič je zagotovo presegal okolje in čas, v katerem je deloval. Prav zato je lahko pustil tak pečat, ki ga bo mogoče čutiti še dolgo. Vselej se ga bomo spominjali s spoštovanjem.
Nevenka Kržan, predsednica uprave Luke Koper d. d.
Bruno Korelič je s svojim delom in vodenjem Luko Koper zaznamoval v obdobjih: 1977 – 1982, 1984 – 1990, 1992 – 2005
Od rojstnih Bezjakov do najdaljšega vodenja Luke Koper
Diplomirani ekonomist Bruno Korelič je bil po duši zvest Istran. Izhajal je iz majhne, težko dostopne istrske vasice Bezjaki, a je zavoljo mamine trdne odločenosti, da bo sinu omogočila izobrazbo, in ob pomoči starejšega brata dobil priložnost za študij. Delo v Luki Koper je začel leta 1977 in ga nato s krajšimi prekinitvami nadaljeval do leta 2005. Tudi v vmesnem času je kot viden predstavnik občinske Skupščine aktivno vplival na številne razvojne projekte v občini Koper in tudi širšem istrskem prostoru.
Bruno Korelič se je Luki Koper pridružil 3. oktobra 1977, ko je bil imenovan na mesto glavnega direktorja, kar se ni zgodilo po naključju. Pred tem je bil pomočnik ministra za promet Livija Jakomina. Zadolžil ga je za pripravo sanacijskega načrta Luke Koper, ki so jo takrat pestile organizacijske, kadrovske, finančne in operativne težave. Po imenovanju na mesto glavnega direktorja Luke Koper je prevzel skrb za njegovo implementacijo.
»Kot vodja izvedbe programa sanacije sem od vsega začetka iskal načine, kako doseči obrat v razmišljanju ljudi v podjetju in kako doseči večjo pripadnost podjetju,« je začetek sanacije podjetja opisal v knjigi Moja pot, iz katere povzemamo tudi ostale navedbe v nadaljevanju. Luški kolektiv je takrat štel nekaj več kot 1.800 zaposlenih. Septembra 1979 je že sledil prvi večji uspeh – odprtje prve faze kontejnerskega terminala: »To je bil pomemben mejnik v razvoju Luke, predvsem pa usmerjen dolgoročno, z najsodobnejšo tehnološko prekladalno tehnologijo,« je o tem povedal.
S sanacijo tudi občutek za ‘naše’ podjetje
Nove kapacitete in novi terminali so zahtevali tudi specifično organizacijo in tehnologijo ter specifična znanja zaposlenih, zato se je podjetje reorganiziralo in kmalu so se pokazali številni pozitivni rezultati, piše Korelič: »Postopno je prihajalo do osveščanja in spoznanja, da je Luka ‘naše’ podjetje, kar so občutili tudi naši kupci. […] Vse to še zdaleč ni pomenilo, da je bila sanacija Luke zaključena, čeprav so nekateri od zunaj, v politiki, želeli to čimprej obelodaniti. Bila pa je to prava pot v uresničevanje ciljev, ki jih je uprava imela za svojo vizijo.«
»Pet let potem, ko smo s sodelavci začeli izvajati sanacijski program, je Luka dobila popolnoma spremenjeno podobo,« piše Korelič. »Opazno izboljšanje poslovanja, bistveno boljše razmere za delo in odnosi med delavci, odpiranje novih trgov in čedalje večji finančni prilivi so lokalno pa tudi republiško oblast pripeljali do sklepa, da je sanacija Luke uspešno izpeljana. Osebno menim, da je prevladala politična ocena, da je ekipa v Luki premočna, zlasti, ker je sposobnih vodstvenih kadrov povsod primanjkovalo. Začeli so me politično prepričevati, naj bi prevzel vodenje Skupščine občine Koper, saj da je zagotovljena kontinuiteta vodenja uprave v Luki s tedanjim namestnikom Rudijem Dujcem, kar je bilo res, saj sem mu v celoti zaupal. V tistih časih je to pomenilo, da so se politične strukture tako dogovorile in je bilo pač to potrebno upoštevati.«
Maja 1982 je tako Bruno Korelič za kratek čas dveh let zapustil Luko Koper in postal predsednik Skupščine mestne občine Koper, kar je bil nekakšen ekvivalent današnje funkcije župana: »Sčasoma se je izkazalo, da delo v politiki zame ni pravi izziv. Sem človek, ki želi videti konkretne rezultate svojega dela, kar pa v politiki ni vedno enostavno. Vesel sem bil, da se je dveletni mandat iztekel in ponujenega drugega mandata nisem hotel sprejeti, raje sem se vrnil v Luko.«
V Luko sem se vrnil z veseljem, s kakršnim se človek vrača domov
Z besedami v naslovu opisuje Bruno Korelič vrnitev na delo v pristanišču, kjer je prevzel delovne zadolžitve pomočnika direktorja za razvoj in vodenje velikih investicij. Ponosen je bil na odprtje terminala za razsute tovore na pomolu II, ki se je zgodila v tem času. Ko se je leta 1986 tedanjemu direktorju Rudiju Dujcu iztekel mandat, ga je nasledil in to mesto zasedal vse do leta 1990.
»Osemdeseta so bila v Luki Koper leta majhnih korakov in velikih dosežkov, za katerimi so stali vrhunski in angažirani ljudje.« Poudarja, da je bila Luka takrat že v dobri finančni kondiciji, to pa predvsem zato, ker se niso dodatno zadolževali, ampak naložbe zaključevali v korakih: »Investirali smo toliko, kolikor smo imeli denarja, in takrat, ko so bili na vidiku novi blagovni tokovi.«
Pomemben mejnik v tistih časih je bilo odprtje silosa za žito leta 1986 in odprtje terminala za glinico dve leti za tem. »Ko se je ladjar v linijskem prometu odločil priti v Koper in je tu tudi ostal, so to opazili tudi drugi ladjarji. Ko ladjarji začno redno pluti v neko pristanišče, je to znamenje, da imajo tam kakovosten servis, da pristaniški delavci, ladijski agenti in logistična podjetja dobro opravljajo svoj posel,« je opisal razmere v pristanišču konec 80. let. Obenem piše, da je bilo potrebno razmišljati o načinih za povečanje učinkovitosti dela. Leta 1987 je tako zaživel sistem osebnih ocen, ki so se izkazale kot podlaga za dodatek na osnovno plačo. Vzpostavljen je bil tudi kvartalni sistem skupinske učinkovitosti, ob koncu leta pa skupinska uspešnost v odvisnosti od ustvarjenega dobička, čemur se je reklo 13. plača.
Med tehničnimi premiki je leto 1990 zapisano v zgodovino kot leto izkopa bazena III na globino 18 metrov in nasipavanje pomola III. Bruno Korelič pa se je prav tega leta ob izteku mandata odločil, da se poda novim izzivom naproti in prevzel vodenje predstavništva Gospodarske zbornice Jugoslavije v Trstu. Prav kmalu zatem je zaživela nova država Slovenija in Bruno Korelič se je na povabilo takratnega vodstva ponovno vrnil v Luko Koper kot pomočnik direktorja. Samostojna Slovenija je za Luko predstavljala velik izziv, saj je čez noč izgubila polovico trgov, zato so se začeli pospešeno spogledovati z Azijo. Po nenadni izgubi Rudija Dujca leta 1993 so vodenje Luke Koper ponovno zaupali Koreliču, ki je na tem mestu ostal do leta 2005, ko je zapustil podjetje. Leta 1997 je postal že tretji direktor Luke Koper, ki je prejel najvišje priznanje Gospodarske zbornice Slovenije – pred njim sta ga prejela Danilo Petrinja in Rudi Dujc.
O tem obdobju je Korelič zapisal: »V letih, ki so sledila, je Luka nadaljevala z velikimi naložbami. Gradili smo tako rekoč na vseh koncih, od terminala tekočih tovorov in skladišč za generalne tovore ter les pa vse do terminala za živino, terminala za avtomobile, širili smo tudi kontejnerski terminal.« Pogosto je na klepet prišel prvi direktor Luke Danilo Petrinja, ki pa se nikoli ni vtikal v delo vodstva, je pa Koreliču nekoč namignil, da bi lahko več časa namenil druženju z zaposlenimi, tako kot je to počel sam v svojem mandatu, vsako jutro pred začetkom dela. Razsežnosti pristanišča pa so bile takrat že tako velike, da bi za obisk vseh terminalov porabil več kot en dan: »Sem si pa zato vzel vsak teden čas in se popeljal po pristanišču. Opazil sem marsikaj, na kar sem opozoril tiste, ki bi to morali videti pred menoj. Obiskoval sem enote, se pogovarjal z ekipami, ki so jih vodile, ter prisluhnil kritikam in predlogom. Znati poslušati je lastnost, ki bi jo moral imeti vsak vodja, saj delavci povedo mnoge resnice in ideje, ki jih njihovi predpostavljeni pogosto spregledajo.«
Nastanek delniške družbe in rast kakovosti storitev za večjo konkurenčnost
Sledila so leta napornega lastninskega preoblikovanja podjetja v delniško družbo, ko je bilo potrebnega veliko usklajevanja, predvsem pa vztrajnega prepričevanja državnih institucij, saj politična opcija ni bila naklonjena takratni luški upravi. Leta 1996 se je privatizacijski proces naposled zaključil, sledil je vpis delniške družbe Luka Koper v sodni register in po Koreličevih besedah se je s tem končalo eno najpomembnejših obdobij v zgodovini koprskega pristanišča in podjetja Luka Koper.
Istega leta je stekla gradnja in kmalu zatem tudi odprtje terminala za avtomobile in garažne hiše, dve leti kasneje odprtje terminala za živo živino in centra za ravnanje z odpadki. Ker je morala delniška družba izkazovati svojo konkurenčnost, so se začela vlaganja v kakovost storitev tudi s pridobivanjem certifikatov kakovosti, najprej za celo podjetje, kasneje še za sistem ravnanja z okoljem, vse s ciljem visokega zadovoljstva kupcev.
Z rastjo pretovora je čedalje bolj pereče postajalo vprašanje gradnje drugega tira med Divačo in Koprom, ki pa je v številnih predlogih po financiranju in ponujenih partnerstvih vedno ostajalo le na papirju, opisuje Korelič. Tik pred prelomom tisočletja so bile žive tudi zamisli o združitvi Luke Koper in Intereurope za doseganje sinergijskih učinkov, vendar država projekta ni podprla, je strnil misli Bruno Korelič o nekaterih največjih projektih, ki se takrat niso uresničili.
Po letu 2000, opisuje Korelič, beleži Luka Koper poleg dobrih poslovnih rezultatov tudi globoke spremembe v notranji organizaciji, pripadnosti zaposlenih podjetju in njihovi identifikaciji s podjetjem, odlične odnose s kupci in dobavitelji, skratka, bistveno spremenjeno kulturo in motivirano vodstveno in strokovno ekipo mnogih sodelavcev.
Leta 2001 je Luka pridobila koncesijo za upravljanje kontejnerskega terminala na VII. pomolu v pristanišču v Trstu, kar je pomenilo dobro rešitev zaradi pomanjkanja operativnih površin za kontejnerje zaradi velikega porasta prometa z avtomobili. Zgodba novoustanovljene družbe Trieste International Container Terminal (TICT) pa se je po štirih letih zaključila: »Tržaško pristanišče je bilo od nekdaj znano kot izjemno zahtevno in zapleteno okolje, v katerem se prepletajo interesi različnih lobijev, od političnih in gospodarskih do sindikalnih,« je strnil Korelič.
Leta 2002 se je začela gradnja novih skladišč na pomolu II in selitev terminala za les na ta pomol, družba pa je prejela priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost. Bruno Korelič je o tem zapisal: »Ponosni smo bili na priznanje […], a obenem smo se zavedali velike odgovornosti, ki nam jo je to prestižno priznanje nalagalo za prihodnost. Prepričani smo bili, da bomo v naslednjih letih uspeli še tesneje povezati posamezne vidike poslovne odličnosti in zagotoviti njihovo sinergično delovanje, kar mora imeti pozitivne učinke na poslovna in finančna gibanja.« Zagnana vodstvena ekipa s sodelavci je leta 2004 pripravila novo strategijo razvoja do leta 2014, številne rezultate so dosegli oziroma presegli že pred zastavljenimi načrti, piše. Med uspehe tistega obdobja sodi tudi odprtje evropskega energetskega terminala, pridobitev statusa pristanišča Evropske unije in mejne kontrole za prehajanje na skupno evropsko tržišče, leto zatem pa je Luka Koper prejela priznanje za poslovno odličnost EFQM European Fundation for Quality Management.
»Moja odločitev o nepreklicnem odstopu z mesta glavnega direktorja je zorela kar nekaj časa, o čemer sem se pogovarjal tudi z najbližjimi sodelavci. Odstopno izjavo sem podal dan po svojem 61. rojstnem dnevu, ko sem dopolnil pogoje za starostno upokojitev. Energije za delo je bilo še dovolj, veliko dobrih in strokovnih sodelavcev tudi. Vizija in strategija razvoja podjetja jasni, pa vendar je bilo odločitev potrebno sprejeti. Preprosto zato, ker so mi tako v Ljubljani kot Kopru dali jasno vedeti, da nismo kompatibilni in da z mano ne bodo sodelovali. To je bilo za Luko Koper, d. d., zlasti za njen nadaljnji razvoj (ob nerešenih odnosih z državo: stavbna pravica, koncesija, dovoljenja za gradnjo in podobno), prenevarno. V ospredje je bilo potrebno postaviti interese razvoja Luke in reševanje odprtih vprašanj z novo, politično sprejemljivejšo ekipo.«
Nadzorni svet Luke Koper je 25. julija 2005 sprejel nepreklicni odstop z mesta glavnega direktorja, ki mu ga je predal Bruno Korelič. S tem se je zaključilo Koreličevo vodenje družbe, ki je bilo najdaljše od ustanovitve Luke Koper leta 1957.
Tako se ga spominjajo …
Branko Matič, nekdanji sodelavec, upokojenec
»Bilo je leta 1977, ko je naše pristanišče – Luka Koper, zašlo v poslovne težave, ki so jim botrovali tako zunanji kot notranji dejavniki. Z vso resnostjo smo se tega zavedali tudi delavci, in z večinsko enotnostjo kolektiva pristopili k odpravi nastalih težav.
Imenovano je bilo novo vodstvo, čigar vodenje so zaupali Brunu Koreliču, ki je na osnovi dejanskega stanja pripravil sanacijski načrt/program in o vsebini seznanil vse zaposlene.
Izvajanje sanacije je pozorno spremljal, upošteval tudi smiselne predloge, in od vseh nas pričakoval ter zahteval osebno sodelovanje, medsebojno spoštovanje in pripadnost Luki Koper.
Z njim in njegovo vodilno ekipo nam je uspelo, da smo danes to, kar je naša Luka Koper – Slovensko okno v svet.
Bruno je bil po značaju in delu strokoven, gospodaren, pošten, dosleden in pragmatičen. Skratka, zanj so bile vse težave in problemi rešljivi. Zapustil je neizbrisljivo sled svojega dela v Luki, pristanišču Koper. Z nami je in bo ostal za vedno v lepem spominu.«
Viktor Udovič, nekdanji sodelavec, upokojenec
»Nekega dne med deveto in deseto uro pride Bruno v pisarno direktorja operative, kjer sem imel svoj sedež tudi jaz. Ko vstopi v pisarno poleg pozdrava reče: »Kaj modrujeta?« Takoj mu razložim, da se pogovarjava o delovni nesreči, ki se je zgodila pred nekaj dnevi. Ob tem dodam, da ugotavljava, da imamo vse preveč delovnih nesreč in se pogovarjava kaj ukreniti, da te zmanjšamo. »Prav zato sem prišel,« je rekel Bruno.
V tistem obdobju sta bila za večino nesreč kriva alkohol in slaba uporaba zaščitnih sredstev, so se pa nesreče v večjem številu dogajale tudi kmalu po začetku delovne izmene in ob prekinitvah delovnega procesa (zaradi malice ali prehoda na drugo delovišče), zato je Bruno dodal, da je pogost vzrok za nesreče tudi neurejeno delovno okolje. »Viktor, zato si ti tu, da sprejmeš ukrepe, da zmanjšamo delovne nesreče. Pripravi pisni predlog ukrepov do jutri,« je dejal. Seveda sem nalogo vzel resno in pripravil naslednji predlog sklepov:
– sklic brigadirjev (delovodij) in poostritev nadzora nad pitjem alkohola, uporabo zaščitnih delovnih sredstev (čevljev z železno kapico, delovnih oblek, rokavic, čelad …),
– organizacija čiščenja in pospravljanja delovišč v pristanišču (akcija je potekala v dneh, ko je bilo manj dela, a so bili delavci kljub temu pozvani na delo),
– uvedba prepovedi točenja alkohola v luški menzi, poostren nadzor nad vnosom alkohola skozi mrežo ob mostni tehtnici – Ribiški trg s strani varnostnikov, večji nadzor izhodov v času malice in ob prekinitvah dela na vratarnici 2 – gostilna na Vojkovem nabrežju.
– izvedba pregleda in izločitev poškodovanega orodja in delovne opreme v skladiščih.
Dokaj hitro in uspešno smo realizirali vse ukrepe. In Burno je ob priliki rekel: »Danes Luka izgleda lepša in bolj urejena.« Določeni ukrepi so se celo podaljšali. Taka je bila prepoved točenja alkohola, za katero so nekateri grozili celo s stavko in nam očitali v preteklosti izveden »pivski štrajk«. A dosegli smo željeno. Direktor Marc je takrat izjavil: »V štrajk bom šel na čelu z zastavo za prepoved točenja alkohola.« Prizadevanja, ki so se začela pri vrhu, so obrodila sadove. Z republiškim inšpektorjem za delo, g. Milanom Zego, luškim zdravnikom dr. Hrvojem Petrovičem, pooblaščenci za varstvo pri delu, vodji področij in delovnih procesov smo uspešno v veliki meri zmanjšali delovne nesreče.
Urejenost delovišč in čistočo pristanišča smo ohranili tudi kasneje in ohranjajo jo tudi danes. Zato s ponosom in smelo povem vsem obiskovalcem, ki jih vodim po Luki Koper, da sem jih vodil po najbolj urejeni in čisti luki.«
Sonja Poljšak, nekdanja sodelavka, upokojenka
»V Luko Koper sem prišla leta 1975 na delovno mesto tajnice sektorja za analize in statistiko pod vodstvom Vojka Čoka. Namestili so me v pisarno glavnega direktorja, katerega tajnica je bila Majda Pahič, glavni direktor pa je bil Branko Magajna. Po odhodu Majde Pahič so me imenovali za tajnico glavnega direktorja, to delo sem opravljala do leta 2008.
Leta 1977 sem prvič srečala Bruna Koreliča, ko je postal glavni direktor in vse do leta 2005 sva tudi skupaj sodelovala, to je 25 let, razen za obdobje 4 let, ko je zapustil Luko Koper.
Tako kot jaz, je tudi Bruno Korelič prišel v Luko Koper v času najtežjega obdobja podjetja. Pričela se je sanacija podjetja, ki jo je moral voditi in jo tudi uspešno izpeljal.
Bruno Korelič je bil kot oseba izredno pošten, skromen, družaben, vedno urejen in delaven. Tudi discipliniran in dajal je zgled svojim podrejenim (npr. žigosal je delovno kartico tako kot vsi zaposleni), tudi delovni urnik je spoštoval. Vedno je govoril, da morajo biti šefi tisti, ki dajejo zgled svojim podrejenim). Do svojih podrejenih je bil zahteven, od njih je zahteval doslednost in dobro opravljeno delo.
Spomnim se, da je bil poznan po pogostih kadrovskih menjavah strokovnega kadra. Vsakič, ko je prišel z letnega dopusta, je to izvajal, seveda le, če mu podrejeni ni dovolj dobro opravil naročenega dela.
Imel je jasno vizijo strategije podjetja in ni odstopal od svojih stališč. Bil je pripaden Luki Koper. Luka Koper mu je pomenila drugi dom in je vsa leta, ko jo je vodil, želel, da se njen razvoj uspešno nadaljuje. Zato je bil dober pogajalec, tako s poslovnimi partnerji, kot sindikati in politiki.
Bil je tudi občutljiv do kritik na račun Luke Koper, vzel jih je preveč osebno, jih pa je upošteval in tudi največkrat odpravil.
Spomnim se dogodka iz leta 1978, ko se je izvajala sanacija. Od leta 1970 so se odvijala športna srečanja vseh jugoslovanskih luk in to vsako leto. Tako je seveda potovanje, npr. v Luko Bar za 200 delavcev, stalo precej denarja. Zaradi finančnih težav Luke Koper je delavski svet takrat ocenil, da se Luka Koper tega srečanja ne udeleži. Korelič je dvignil glas in rekel: »Te sramote si ne bomo privoščili,« in tako so se delavci udeležili tudi tega srečanja.
Veliko posluha je imel tudi do vlaganja finančnih sredstev v lokalno skupnosti, doniral je veliko športnim klubom in drugim društvom v Kopru in širše. Velike zasluge je imel tudi pri izgradnji športne dvorane in balinišča.
Glede na njegov dolgoletni delovni staž v Luki Koper in njegovih zaslug, ki so pripeljale Luko Koper do ene izmed najbolj moderne, si prav gotovo zasluži ustrezno spominsko obeležje v Luki Koper.«
Branko Vodopija, nekdanji sodelavec, upokojenec
»V Luko Koper sem prišel leta 1980, v času, ko sta podjetje izmenično vodila Bruno Korelič in Rudi Dujc. Večji del svoje luške kariere sem bil odgovoren za področje razsutih tovorov, najprej kot vodja organizacijske enote, od leta 1995 pa vodja na novo oblikovanega profitnega centra. Na tem položaju sem nato ostal več kot desetletje in čeprav Bruno kot kleni Istran ni imel navade pohvaliti sodelavcev, je vedno dal vedeti, kdaj je zadovoljen z delom, ki si ga opravil. Kot je sam dejal: »Bodi srečen, da te ne grajam«. Tak je bil Bruno, skromen, pošten, do sebe in drugih strog ter zahteven, a vedno spoštljiv. V tistih časih smo v hecu rekli – Mama Luka in oče Bruno.
Moji spomini nanj so pozitivni, bil je moj učitelj in najboljša šola. Vedno je znal prisluhniti, vendar je od nas, vodij, zahteval, da smo odločni in da za svojimi odločitvami stojimo. Ko sem k njemu prišel s problemom, me je poslušal, nato pa dejal: »Branko, ti si vodja, zato je na tebi, da poiščeš rešitev.«
Luka se je pod njegovim vodenjem hitro razvijala, zlasti terminal za razsute tovore, ki se je ravno v tistem času širil, gradil in opremljal. Iz malega terminala v Kopru je ta postal največji terminal za tovrstne tovore v Jadranu, pa tudi širše. Vse to je njegova zasluga.
Cenil je točnost in ni maral zamujanja, to smo pri njem spoštovali. Nekoč, ko sta se s sodelavcem odpravljala v Ljubljano, je po 10 minutah čakanja nanj vstal in odšel.
Enkrat tedensko, navadno ob petkih, se je z avtom zapeljal po pristanišču in spremljal stanje v njem. Tisti dan smo prav vsi vodje prejeli nešteto klicev, kaj vse je treba še urediti. Tudi ob koncih tedna, ko ni bil v službi, je z domače terase opazoval delovanje pristanišča in beležil vsako najmanjšo nepravilnost. Tudi zato je naša luka še danes ena najbolj urejenih. Bruno je za Luko Koper živel, zato jo je tudi vodil tako zavzeto in odgovorno, kot bi vodil lastno podjetje. Spominjali se ga bomo še dolgo.«
Rado Bohinc, prijatelj
»Slovenija je izgubila eno od legend slovenskega gospodarstva, mi pa smo izgubili prijatelja. Bruno je bil pravi prijatelj, prijatelj, ki ga ne pozabiš. Bil je izjemna osebnost; njegov čvrst značaj je krasila iskrenost, poštenost in odkritost v razmerjih do ljudi. Bil je svetovljan; z radovednimi očmi in odprtim srcem je razmišljujoče premleval ta svet … in se učil. Bruno Korelič je bil prvovrsten intelektualec ter razmišljujoč človek, z izgrajenim in čvrsto neomajnim pogledom na svet; pogovor z njim je bil intelektualni spopad argumentov, na številnih pohodih z njim sem lahko užival v tem. Predvsem pa je bil pravi ljubitelj narave, neskončni poznavalec planinskih poti, ne le v njegovi Istri, ki jo je tako občudoval, temveč tudi po Sloveniji in izven nje; na svojih hribovskih poteh in pohodih je našel samega sebe, utrjeval svoj značaj, krepil prijateljstvo in vzljubil naravo.«
Metka Sušec Praček, nekdanja sodelavka, upokojenka
»Bruno Korelič je na vseh področjih delovanja sledil načelom odličnosti in tako v svojem zadnjem mandatu postavil Luko Koper na zemljevid najboljših podjetij v Evropi, ko je dobila prestižno nagrado odličnosti, ki jo podeljuje EFQM (European Fondation for Quality Management). Spominjam se dogodka, ko so zunanji ocenjevalci prišli na obisk v pristanišče. Na uvodnem razgovoru jih je sprejel in pozdravil glavni direktor. Pred srečanjem sem želela spregovoriti z njim in mu dati kaj koristnih napotkov, a se nama ni uspelo pogovoriti, vendar je bilo tako še najboljše, saj se je Bruno odlično znašel v vsakršni situaciji. Na predstavitvenem uvodnem sestanku ni govoril o pristanišču, o prometu, presežkih v poslovnih rezultatih, kontejnerjih, tonah in podobno, kot se to običajno počne. Podjetje je predstavil skozi njegovo kulturo, katere del so vrednote, tedaj simbolizirane s “petimi zvezdicami”: ZNANJE, PODJETNOST, PARTNERSTVO, ODGOVORNOST in SPOŠTOVANJE. Govoril je vzneseno o tej mehki tvarini, ki povezuje zaposlene in ustvarja okolje za dobro delo in doseganje rezultatov. Med drugim je povedal tudi naslednje: »Te naše zvezdice nam kažejo pravo pot. Po teh vrednotah, ki jim sledimo, se razlikujemo od drugih podjetij. To je bistvo našega uspeha.« Ob koncu razgovora sem bila trdno prepričana, da je nadaljevanje pregleda podjetja (ki je bilo zelo natančno) in izdelava ocene ter poročila, zgolj še formalnost.«
Gordan Ban, vodja PC Kontejnerski terminal, nekdanji sodelavec
»Bruna Koreliča so vodile trdne vrednote in poslovna korektnost. Vedno je stal za svojimi odločitvami. Do sebe je bil zelo zahteven in enako je pričakoval tudi od svojih sodelavcev. Kot vodjo ga je zaznamovala samo njemu enaka karizma, a je ostal skromen in nikoli ni bil aroganten, kljub moči, ki jo je imel v podjetju. Občutek, da ti zaupa in podpira, je v mladem človeku vzbujal veliko odgovornost in ravno od tu smo črpali najpomembnejše izkušnje in rasli.«
Alen Kramberger, direktor Adria Transport, nekdanji sodelavec
»Gospoda Koreliča se spominjam kot odločnega in spoštljivega direktorja. S svojimi dejanji in odločitvami, ki jih je sprejemal, si je v podjetju ustvaril spoštovanje, ki ga ni bilo moč zgraditi z besedami. Vedno je z zanimanjem poslušal in spoštoval mnenja drugih, tudi ko ni mislil enako. Zato si imel občutek, da si mu kot sogovornik enakovreden, kljub njegovi poziciji v podjetju. Ohranil ga bom v spoštljivem spominu.«
Bojan Tomišič, vodja Terminala za razsute in tekoče tovore, nekdanji sodelavec
»Imel sem privilegij delati z g. Koreličem od leta 1997 do njegove upokojitve. Bil je zahteven vodja, ciljno usmerjen. Velik poudarek je dajal izobraževanju kadra, s poudarkom mentorstvu mlajšim kadrom pri katerih je zaznal potencial za njihov strokovni razvoj.«
Roberto Levanič, vodja področja investicij, nekdanji sodelavec
»Bruno Korelič je bil moj prvi direktor. V veliko čast si štejem, da sem imel priložnost delati z njim. Bil je izjemen človek, ki je znal oceniti situacijo in sprejeti odločitev. Pri tem je bil odločen, a hkrati spoštljiv. Bil je človek, ki je živel z luko 24 ur na dan.
Spomnim se dogodka, ko me je nekega popoldneva klical na mobilni telefon in negodoval, da pri izvedbi del ureditve kasete 1A prašimo avtomobile, ki so bili parkirani v neposredni bližini. Na kaseti se je gradila skladiščna površina za parkiranje avtomobilov.
Takoj sem mu razložil, katere ukrepe sem zavzel pred odhodom iz službe, da do tega nebi prišlo. Žal pa so izvajalci izkoristili popoldanski del in niso močili vozišča. Po najinem razgovoru sem nemudoma poklical varnostno službo, ki je ustavila nadaljnje dovažanje materiala in s tem prašenje. Naslednji dan sem pripravil kratko poročilo, ki sem mu ga posredoval. Z njegove strani nisem bil deležen kritik.«
Boštjan Brlek, vodja področja operative, nekdanji sodelavec
»Imel sem privilegij, da sem Brunota najprej spoznal kot človeka in ga šele kasneje povezal z uspešno zgodbo Luke Koper. Še danes delim vrednote, ki sem se jih naučil in so mi bile podane. To so vrednote prostora, v katerem živimo. Hvala za priložnost in srečno pot.«
Gracijan Necmeskal, poslovni partner
»Poudariti moram, da je imel vedno čas za pogovor, ko si ga srečal izven pisarne. Na sestankih je deloval modro, preudarno in sproščeno hkrati. Njegov odnos ti je vlival zaupanje in te je obenem spodbujal k realizaciji poslov, o katerih si se prišel z njim pogovarjati. Celotna pristaniška skupnost mu je zaupala, saj smo vedeli, da ga je vodilo načelo razvoja Luke Koper, zaradi česar je bil deležen našega velikega spoštovanja in zaupanja obenem.
Z velikim pričakovanjem smo se veselili njegovega prihoda s poletnega dopusta, saj je takrat skoraj vsako leto opravil posamezne “rošade” in zamenjave vodilnih delavcev po terminalih.«
Ernest Gortan, nekdanji sodelavec
»Bruno je veliko stavil na mlade ljudi. Mlajše zaposlene je včasih kar povabil k sebi, jih poslušal in jim dal možnost, da izrazijo svoje ideje. Na ta način jim je dal veljavo, prepoznaval njihove potenciale in zbiral informacije za izboljšave. Ko je odšel iz Luke, mi je večkrat omenil, da je bil njegov največji dosežek ta, da je za seboj pustil generacijo mladih menedžerjev, ki bodo skrbeli za razvoj Luke. Poleg tega je znal tudi v najtežjih situacijah ohraniti trezno glavo in mirno kri. Spomnim se sestanka na sedežu enega največjih svetovnih ladjarjev, na katerem so njihovi predstavniki poskušali izsiliti za Luko nerazumne pogoje. Grozili so, da bodo prekinili sodelovanje z nami, če se ne prilagodimo. Kljub visoki napetosti in izjemnemu pritisku je Bruno ostal miren in zbran. Pogovor je speljal z izjemnim občutkom za posel.«
Maša Čertalič, nekdanja sodelavka
»Bruno je bil močna osebnost, vodja in avtoriteta, ki so jo vsi deležniki poslovnega okolja priznavali in spoštovali, zato smo bili nanj vsi ponosni. Imel je širino ter jasne in ambiciozne cilje. Zahteval je red, doslednost in rezultate. Zasledoval je napredek in edinstvenost, dosegal primate ter zastavljal ‘tek na dolge proge’. Gledal je v prihodnost in zato dal priložnost mladim, saj se je zavedal, da je nujno skrbeti za razvoj kadrov, ki bodo z uspešnim nasledstvom steber konkurenčnega poslovnega sistema. Uspešnost današnje Luke je v pomembni meri plod njegovih poslovnih konceptov in odločitev.«
Čedomir Bojanič, poslovni partner
»Z Brunom sem sicer sodeloval pretežno poslovno, sem pa imel privilegij, da sem ga poznal osebno, saj je bil eden tesnejših prijateljev mojega očeta. Nanj me zato vežejo številni spomini in anekdote.
Eden od spominov seže v čas najinega srečanja pred julijem 2005. Ob tej priložnosti mi je povedal nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin. Rekel je takole: »Tudi kot direktor si del širše ekipe, zato je prav, da se glede dela posvetuješ z drugimi. A zapomni si, da boš moral odločitve, zlasti tiste najtežje, vedno sprejemati sam.« To je maksima, ki je aktualna še danes. Bruno, počivaj v miru.«
